V letu obstajajo nekateri dnevi, ki se jih določeni ljudje radi razveselijo iz različnih vzgibov. Za nekatere je to rojstni dan, za druge božič, a za mene pustni dnevi ali »fašenk«.

Ravno zaradi tega se rad udeležujem raznih pustnih prireditev, kot so koncerti, veselice in predvsem povorke. Ker prihajam iz okolice Ptuja, kjer je bogata tradicija udejstvovanja v povorkah, me je zelo pritegnila novica, ki mi ga je posredovala prijateljica. Povedala mi je, da se je možno udeležiti povorke v Reki v času izmenjave, katero organizira tamkajšnjo društvo eeSteca. Ko se je pojavila možnost za prijavo, sem se brez oklevanja takoj odzval.

Izmenjava je potekala od 11. do 15. februarja. Tja sem potoval z vlakom in če me spomin ne vara, so se takrat pri nas pojavljali snežni zameti, kajti spomnim se, da sem ob prihodu bil zelo presenečen nad dejstvom, da je bilo toplo in da nikjer ni bilo snega. Na železniški postaji sta me pričakala predsednica društva Olga in voznik. Participanti smo bili nastanjeni v domu Rdečega križa. Izbrani smo bili iz več držav in sicer iz Poljske, Srbije, Turčije, BiH, Črne gore in Slovenije.

Prvo noč smo najprej obiskali njihov osebni kotiček na fakulteti. V njem so se nahajali biljard, pikado in namizni nogomet. Bil sem prav presenečen, kajti ko so mo rekli, da gremo na fakulteto, sem si mislil: »Pa ne, da bomo zdaj poslušali kakšno nakladanje profesorja!« Bilo je ravno nasprotno in v tem prostoru smo imeli participanti priložnost, da smo se bolje spoznali.

Naslednji dan smo se odpravili proti bližnjemu smučišču. Tam se je lahko vsak po lastni presoji in opremi prepustil čarom snežnih grbin, a večina nas je bila še utrujenih in smo raje posedali v bližnjem gostišču ob toplem čaju. Zvečer smo se odpravili v šotor, kjer smo se prepustili toku elektronske glasbe in nato še rajali dolgo v noč.

Tretji dan smo se odpravili na ogled mesta. Spoznali smo razne znamenitosti, vse od cerkva do kipov in gradu. Na gradu je bil lep razgled na mesto in mi je bilo kar malo žal, da nismo ostali tam dlje časa, kajti zelo se nam je mudilo naprej na kosilo, ki smo ga imeli na ladji. Nato smo se odpravili proti Opatiji z avtobusom, ki nam je pričaral pravo adrenalinsko vožnjo. Ne vem, če me je še kdaj tako premetavalo na vožnji po asfaltni cesti. A se je izplačalo, kajti razgled na morje je božanski in sladica v slaščičarni ravno tako. Pozneje smo se vrnili v Rdeči križ, kjer smo se pripravili še na eno divjo noč.

V nedeljo pa akcija. Vsi smo vstali malo z levo nogo, a z malo muje smo se oblekli v poker karte, ter se odpravili proti postajališču, kjer smo se odpeljali proti prizorišču. Tam smo po dolgem čakanju končno krenili, ter šli skozi povorko v pičlih 45 minutah. Po končanem mimohodu, smo si lahko ogledali še preostale skupine, ki so bile izvrstne. Ponoči smo bili že tako utrujeni, da se nikomur ni dalo iti ven, ter smo se raje spočili za potovanje, ki nas je vse čakalo na poti domov.

Zadnji dan je bil dan poslavljanja. Vsi smo bili hkrati srečni in žalostni, ker je prišel. Po slovesu sem se odpravil proti železniški postaji, kjer sem potem na vlaku ob fotografijah obujal spomine, ki se mi bodo za vedno vtisnili v spomin.